10.04.2008 | Mclellan poročne fotografije
Februarja sem dobila povabilo ameriškega fotografa Sean-a Mclellan, če bi me zanimalo poročno fotografiranje z njim in njegovo ženo Mel. Sean in Mel prihajata iz Tennessee-a, kjer imata svoj studio, marca pa sta prišla na enomesečni delovni 'oddih' v Evropo. Dva dni pred povratkom v ZDA sta se odločila obiskati še Slovenijo. Poročne fotografije na njuni spletni strani so me navdušile in z veseljem sem se odzvala njunemu povabilo ter začela organizirati vse potrebno za fotografiranje. Moj fant Riccardo je bil pripravljen 'odigrati' ženina in je priletel iz Rima prav za to priložnost, prav tako se je frizer Savo Nardin z veseljem pridružil naši ekipi.
Za lokacijo sem izbrala kraško vasico Štanjel zaradi njene lepe lokacije in romantičnega pridiha, ki ga izžareva. Nahaja se na hribu, vasica je obdana z obzidjem in v celoti zgrajena iz kamna. Moja mama je bila rojena v Štanjelu, babica pa še vedno živi tam, prav tako njeni trije sinovi z družinami.
Za datum slikanja smo določili 27. marec. Z Riccardom sva najprej odšla v Nardinov salon v Bukovico, ki je približno 10 minut vožnje oddaljena od italijanske Gorizie, kjer nama je naredil lepi poročni frizuri, potem pa smo se skupaj odpeljali v Štanjel. Vreme ni bilo najboljše za slikanje, a Mel in Sean se nista ustrašila. Ko sem ju videla, me je presenetilo, da sta ta izredno uspešna ameriška poročna fotografa pravzaprav mojih let. Poročena sta pet let, nekdanja varuška in natakar pa se s fotografijo intenzivno ukvarjata zadnja tri leta.
Najprej smo se odpeljali do hiše moje tete, kjer smo se malce ogreli in preoblekli, potem pa kljub dežju in mrazu začeli s fotografiranjem. Izkoristili smo prav vse možne lokacije – od stolpa, do slavnega Ferrarijevega vrta, tipičnega kraškega vodnjaka, starih kamenih hiš, cerkve, štanjelskih stopnic in gradu. Na koncu smo bili mokri, premraženi, utrujeni, a zelo zadovoljni. Slikanje s tako nadarjenima in uspešnima fotografoma je bila za naju z Riccardom neverjetna izkušnja. Presenetilo me je, kako sproščeno, zabavno in lahko je bilo delati z njima.
Po končanem fotografiranju sem vse povabila k moji babici, ki nas je pogostila z domačim pršutom, sveže pečenim kruhom ter teranom, ki je prejel naziv 'šampion terana' leta 2005 in za katerega je družina Kobal prejela priznanje na Radgonskem in Ljubljanskem vinskem sejmu.
Rada bi se zahvalila Savu, da je sprejel povabilo in se nam pridružil pri slikanju, Riccardu, ki je potrpežljivo poziral z mano kljub katastrofalnem vremenu, moji teti in babici za njuno gostoljubje ter seveda Sean-u in Mel za njuno vabilo ter odlične fotografije, ki sta jih naredila.
